Rediteljska služba kot varnostni mehanizem na javnih zbiranjih: kritična presoja v luči Zakona o javnih zbiranjih (ZJZ) ter Zakona o zasebnem varovanju (ZZaSV-1)

Rediteljska služba predstavlja pomemben varnostni mehanizem za vzdrževanje reda, usmerjanje udeležencev in preprečevanje incidentov na javnih zbiranjih. Po Zakonu o javnih zbiranjih (»Zakon o javnih zbiranjih (ZJZ-UPB5)«, 2011) mora organizator zagotoviti ustrezno število usposobljenih rediteljev, ki izpolnjujejo določene pogoje, medtem ko Zakon o zasebnem varovanju (»Zakon o zasebnem varovanju (ZZaSV-1)«, 2011) določa pogoje in pristojnosti varnostnikov, ki pogosto opravljajo delo na istih dogodkih. Četudi imajo reditelji zelo podobno vlogo kot varnostniki, ne sodijo v delovno razmerje po Zakonu o zasebnem varovanju. Med omenjenima službama obstajajo pomembne razlike glede samih pravic, obveznosti in pogojev za delo, kar povzroča veliko nejasnosti. Izstopajo tudi pomanjkljivosti v zakonski opredelitvi nadzora nad delom rediteljskih služb, zato bi bili smiselni bolj jasna razmejitev nalog in pristojnosti ter usklajena zakonska ureditev obeh področij. S tem bi bilo izvajanje javnih zbiranj bolj učinkovito in varno za vse udeležence.